Že v zgodnjem otroštvu so nas učili, kako pomembne so dobre navade. Ko odrastemo in pogledamo nazaj, ugotavljamo, da so ravno dobre navade obnašanja pripomogle k temu, da se bolje razumemo z ljudmi. Ko se vsa družina vsaj nekajkrat na teden zbere za mizo, se lahko urimo v pravilnem obnašanju za mizo.
Prvo pravilo je, da si pred jedjo umijemo roke. Drugič, vsakogar opomnimo, da sedi pokonci - še posebej, če imamo goste. Otrokom povemo, da naj bodo pozorni do gostov, ki smo jih povabili na večerjo in da je vljudno, če najprej postrežemo njim. Zlato pravilo je, da si s prtičkom obrišemo usta in prste, še posebej, če jemo koruzne storžke na palčki (ali recimo piščančje perutničke).
Vsi družinski člani morajo vedeti, da ima vsaka stvar svoj čas in kraj - za mizo jemo in ne gledamo "Milijonarja". Torej, dokler večerja ni končana, ne gledamo televizije. Lepo je, če so na mizi ujemajoči se krožniki in skodelice, da je vse lepo servirano in urejeno. Občasno seveda naredimo kakšno izjemo, če na primer štiriletna hči noče sesti za mizo, dokler prednjo ne postavimo krožnika z zvezdicami. In ko potem še prosi: » Mamica, a lahko dobim svojo zeleno skodelico? Mamica, hočem svoje Pujsa Pepa vilice in nož ... «in preden izgubimo živce, mali princeski postrežemo po njenih željah, četudi poruši barvno kombinacijo lepo servirane mize.
Kadar imamo piknik in pečemo na žaru, smo glasni in govorimo vse povprek. Vonj mesa in klobas nas naredi lačne in na bonton pri mizi kar hitro pozabimo. Kadar večerjamo zunaj se morajo otroci po končani igri zbrati za mizo, vendar jim lahko dovolimo malo bolj sproščeno obnašanje. Kljub bolj sproščenemu vzdušju pa za vse veljajo ista pravila: pred jedjo si umijemo roke in pričnemo jesti, ko vsi sedijo za mizo. Piščanca je dovoljeno jesti z rokami, vendar si nikoli ne oblizujemo prstov, saj je to znak neprimernega bontona za mizo. In na koncu ne pozabimo, da se vedno zahvalimo kuharici.